Učenje angleščine za bivše znalce

Oh tisti lepi časi … Saj ne, da imam nostalgijo ali kako se že reče tej bolezni, ki te napade, ko se začneš starati oz. ko malo obstaneš na mestu. Stara sem bila petdeset let in trenutno je v mojem življenju tako, da stvari stojijo. Nekaj napak v moževem poslu, še več pa na strani ljube države in vse je šlo po zlu. Tako zdaj stvari stojijo, saj je nekaj časa konec z najinimi izleti v bližnji in daljni tuji svet. Imam pa krasne spomine, ki jih je za debelo knjigo. Vnukom ne bo zmanjkalo zgodbic. So bili neki drugi časi, ko je bilo uspevati neznosno lahko, samo priden si moral biti in poznati nekaj ljudi naokoli naše bivše. V šoli smo se takrat učili kar štiri tuje jezike, od tega dveh malo več. Bivši jezikovni znalec. Ste začudeni? Vem ja. Pa poglejmo. Učenje angleščine mi ni delalo nobenih preglavic. Potem je bila tu še srbohrvaščina, torej dva in tri. Nekaj malega, za vzorec zares, smo spoznali tudi makedonščine. In je to štiri. V resnici je bila po osamosvojitvi naše ožje, edino moje orožje angleščina. Morala pa sem marsikaj nadoknaditi. Učenje angleščine ni bilo več najlažja stvar na svetu. Ob poslu, ki je terjal veliko časa, je učenje angleščine dobilo drugačne okvire. Teta mi je marsikaj dobro svetovala in tudi takrat sem jo poslušala: – Nabavi si nekoga, ki bo tvoje učenje angleščine vodil, aktualiziral in  te motiviral. Zlata vreden nasvet, res. Deklina je obvladala! Učenje angleščine je tako postalo moje najljubše razvedrilo. Med enim in drugim potovanjem seveda. Zdaj je na vrsti italijanščina … in potem – kdo ve, do smrti bi lahko res znala štiri. Še dobro, da mi je kolegica dala kontakt od agencije Lta, ki se ukvarja prav jezikovnimi potovanji.