Bliža se čas, ko bomo morali razmišljati tudi o manj priljubljeni temi in to je smrt. Poleti ste, upam vsaj, uživali življenje in ga zajemali s polno žlico, zdaj bo čas za umirjanje, nekaj več teme, nekaj več mraza, nekaj več odej in stiskanja po toplih prostorčkih. In čas bo za obisk grobov. Kot mala deklica sem tudi ta praznik, tako kot druge, pričakovala z nekim veseljem in vznemirjenjem. Vedela sem, da bomo šli na grobove, da bom opazovala to pisano pokrajino, mesto v malem, da bom srečevala prijatelje iz vrtca in kasneje iz šole, da bo tam prava modna revija. Za našo širšo družino je bil tudi to družaben dogodek. Prvič smo odšli na grobove zjutraj, pravzaprav, smo se tam dobili. Ob grobu. Tam smo otroci prižigali svečke, … preveč svečk, se kdaj opekli ali si škorenjce polili z nekaj voska. Pogovarjali smo se o ljudeh, ki so bili tam pokopani in na kratko so pred mojimi očmi oživeli, takšni kot sem si jih v svoji mali glavi predstavljala iz pripovedovanj. Potem smo vsi skupaj odšli še na grobove drugih svojcev in tudi na grob prijateljev. Mimogrede smo ocenjevali nagrobne zasaditve in si izbirali vsakemu najlepšo. Sledil je sladek del dogodka. V bližnji stari gostilni, ki je bila potem še nekaj zadnjih let delovanja odprta prav samo na ta dan, smo lahko otroci dobili sveže pečene, dišeče bobe oz. kvašene flancate, odrasli pa so pili grog – rum s čajem hahaha. Potem smo se vsako drugo leto odpravili, enkrat v Ljubljano, enkrat v Škofjo loko. Nagrobne zasaditve v Ljubljani so bile čisto drug svet. Tam sem uživala v pogledu na grobove, čudna jaz. V Škofji loki pa se ne spomnim kakšne so bile nagrobne zasaditve, najbrž bolj preproste, tako kot v mojem mestecu. So pa zato vedno prodajali pečen kostanj. Zvečer smo se obvezno vrnili na grobove v domačem kraju. Pokopališče je v dveh nivojih. In iz zgornjega je bil pogled na spodnji, glavni del nekaj posebnega. Nagrobne zasaditve se niso več videle, vsi grobovi so si postali enaki. Bili so kot pravo malo mesto, posejani z raznobarvnimi lučkami. Za otroke je bil to veličasten prizor. Toliko lučk naenkrat smo videli goreti le enkrat na leto. V obdobju decembra takrat ni bilo mestnih okrasitev z nešteto lučkami. Ja, prvi november je zame kljub glavni temi, lep praznik.