Nemščini sem se vedno izogibala, saj se mi je zdela neizmerno težka. Vedno sem rekla, da jo obvladam ravno toliko, da si lahko sredi Dunaja naročim kavo, in da mi to popolnoma zadostuje. S poslovnimi partnerji iz Avstrije sem običajno komunicirala kar v angleščini, nato pa je ob sklenitvi sodelovanja z nekim novim avstrijskim podjetjem prišlo do težave: lastnik in direktor majhne družbe je bil starejši gospod, ki angleško ni znal. In moj šef se je odločil, da moram na tečaj nemščine.
Tečaj nemščine? Groza. Bila sem tik pred tem, da rečem, da ne morem, da naj moje delo prevzame sodelavka, iskala sem izgovore. A žal ni šlo, saj bi tvegala službo. Tako sem se že mesec dni kasneje morala odpraviti na tečaj nemščine, pridno sedeti v klopi, sedeti in se učiti. Težko se je bilo privaditi in ni mi šlo ravno najbolje, vendar sem se potrudila in stvari so se počasi obračale na bolje.
Po tečaju nemščine še tečaj madžarščine
Še preden sem zaključila osnovni tečaj nemščine sem morala na poslovno pot k omenjenemu podjetju. Komunikacija je bila težka, ampak nekako je šlo. Istočasno je imelo podjetje sestanke še z nekimi poslovnimi partnerji, in zvečer smo imeli kar vsi skupaj poslovno večerjo in druženje. Bilo mi je žal, da tečaja nemščine nisem vzela še bolj resno, da bi se vsaj lahko z vsemi pogovarjala. Trudila sem se z nemščino, simpatični sogovornik z Madžarske pa jo je tako dobro obvladal, da mi je na srečo lahko pri izražanju precej pomagal in mi bral misli. Tako se je trudil, da mi je bil takoj všeč, in očitno sem bila kljub polomljeni nemščini tudi jaz njemu. In ja, kasneje sva se še nekajkrat videla in postala par. Če ne bi bilo slabe nemščine, pri kateri mi je tako pomagal, se zagotovo nikoli ne bi našla.
Iz tega lahko sklepam edino to, da mi je bil tečaj nemščine usojen. Ampak zdaj me čaka še eden – če se bom v prihodnjih mesecih res preselila na Madžarsko, bo potreben tudi tečaj madžarščine.